pred nami so prvomajski prazniki, prazniki ko proslavljamo delavci, upokojenci in tudi ostali. Proslavljamo spomin na dogodke, ki so se zgodili v preteklosti in so temelj pravic v sedanjosti.
Ali je morda že nastopil čas, ko bo potrebno na enak način zahtevati povrnitev marsikatere že pridobljene pravice in zahtevati nov preskok v razmišljanju, kako pomembno je dostojno plačilo s katerim bo zaposlenim omogočeno dostojno življenje. Prihajajo generacije, ki vse bolj cenijo svoj prosti čas, ki so naklonjene drugim oblikam dela, ki ne sprejemajo utečenih delovnih urnikov in utečenega načina vodenja. Zahtevajo nov pristop, ki jih bo pritegnil v sindikalno organiziranost. Da zamah z roko ne reši ničesar in zanašanje na druge tudi ne. Da ni dovolj vedeti, kaj storiti, temveč tudi kako in kdo. Da so krivi le drugi, jaz pa nič, ni dober razlog.
Epidemija je na vseh nas pustila pečat, zahtevala je odrekanje, prilagajanje, povzročala dodatne spore in nesoglasja, nas delila na dvoje. Žal je na eni strani povzročila tudi ogromno socialnih stisk, zapiranje celotnih panog, izgubo zaposlitev, na drugi strani pa zaposlenim v nekaterih poklicih dodatke, ki si jih navadni državljani ne zmoremo niti zamisliti. Upravičeno ali ne, presodite sami. Kot da epidemija ni bila dovolj, so se nas dotaknile tudi posledice vojne v Ukrajini. Pomanjkanje surovin, živil, energentov napovedujejo nove in nove krize. In v krizah bogatijo tisti, ki že tako imajo nenormalno veliko.
Zaposlene v premogovništvu je medtem doletelo tudi sprejetje Nacionalne strategije za izstop iz premoga najkasneje v letu 2033. Skupaj s sindikatom SDE smo sprožili upravne spore in njeno veljavnost zamaknili do končne odločitve sodišč. V luči energetske krize, ki je že tukaj in ki bo vso svojo krutost pokazala proti koncu leta, pričakujemo obnovitev dialoga z naslednjo vlado in dopolnitev strategije v delu, ki se nanaša na socialne pravice zaposlenih v premogovništvu in rešitve za zmanjšanje energetske revščine naših državljanov.
Kljub težki situaciji sem optimističen. Gledam v prihodnost Premogovnika Velenje ter Šaleške doline. Prepričan sem, da ni tako črna. Predvsem se moramo potruditi, da ohranjamo vrednote, ki krasijo rudarje pri našem delu. Solidarnost, tovarištvo, pripadnost in medsebojna pomoč so temelj dobrih odnosov. Trdim, da egoizem ni vrednota, ter da imata laž in neresnica kratke noge. Vse preveč je v naši družbi egoizma, žal tudi med člani sindikata. Nekateri želijo več za sebe, sedaj in takoj. Ni jim pomembno ali bo sodelavec jutri še imel delo, ali bo njegova družina jutri imela za preživetje. Menim, da mora sindikat skrbeti za vse svoje člane in ni orodje v rokah ozkega kroga posameznikov, ki zavajajo sodelavce z neresnicami, ter lažnimi obljubami.
Ob prazniku
čestitam
vsem tistim, ki jim 1. maj pomeni praznik in si kruh služijo z vsakdanjim delom, ki se trudijo preživeti sebe in svoje družine.
Moje posebne
čestitke
vsem članicam in članom, ki se zavedajo pomena organiziranosti in moči, ki jo prinašajo množice. In ki se jim morajo prav posebej zahvaliti tudi nečlani, ki uživajo vse pridobitve sindikalnega dela, čeprav pogosto prispevajo zgolj kritiko.
Hvala vsem, ki vam je zavzemanje za druge pred zavzemanjem zase.
